14 November 2009

Sunset on Kamniski vrh

As I was driving to the starting point of the Kamniški vrh trail two days ago, I kept thinking of Tomaž Humar, hoping he would be rescued from the mountain. Sadly, this was not to be. Tomaž, I dedicate this post to you - a sunset from the hill above your home.









6 comments:

JURE said...

Uffff....


Daj mi zaupaj s katerim "obsedenim" ultrawide-om se ti to sprehajaš?

Ana said...

Živjo Jure, hvala za uffff. ;)
Obsedeni UW je pelengov fisheye 8 mm. Nora igračka, res. Sicer imam še sigmo 10-20, ki pa je druge sorte nora igračka.

Pika said...

Tokrat ne bom govorila o tvojih fotografijah, ampak se bom pridružila namenu tega posta, posvečenega Tomažu. Občudujem ljudi, ki imajo tako drzne sanje in jih upajo živeti. Tomaž mislim, da je bil človek, ki drugače ne bi živel, če ne bi živel svojih sanj. Naj imenujejo to, kakorkoli hočejo (odvisnik od adrenalina, ipd.), dejstvo je, da je bil individualist in da samo takšen človek uspe realizirati nekaj tako skrajnega. Čeprav sama nikoli ne bom razumela odločitve takšnih ljudi, da vseeno živijo tudi življenje večine "navadnih ljudi" (a v končni fazi so samo ljudje, kar pomeni, da ne morejo brez tega), menim, da je v svojem življenju dosegel toliko in nam dal posredno toliko, da smo mu lahko hvaležni, ker je bil del nas, našega malega naroda. Ljudje, ki so bili in so z njim intimno povezani, so ga najbolje poznali in so ga sprejemali takšnega kot je bil. Ker vedno lahko nekoga sprejmemo samo v paketu; tako pač je. Takšen je bil Tomaž in to je bil največji del njega. Brez tega ne bil bil Tomaž Humar, človek, ki je živel svoje sanje, kar si marsokdo od nas ne upa. Hvala Tomaž, da si nam tolikokrat dal tisti ponos, ki ga mali narod kot smo Slovenci še prevečkrat potrebuje in nam omogočil, da smo bili s tabo tolikokrat "veliki".

Sandi said...

Uh, že neštetokrat si objavila fotke Kamniškega vrha, ampak z vsako objavo izpade, kot da je prvič.

Prekrasne fotke, ampak druga in šesta izstopata na svojevrsten način.

Ana said...

Pika, hvala za tvoje misli. Jaz sem se ob poplavi takih in drugačnih mnenj o Tomažu, ki smo jih lahko prebrali v zadnjem tednu, namenoma temu odpovedala.

Sandi, hvala! Jah, tokrat sem gor vlekla vso artilerijo, ne le majhnega kompakta, ki nima fišaja. :)

Pika said...

Oprosti Ana. Nisem želela pisati o Tomažu, a sem začela in enostavno... besede so kar tekle iz mene. Ne zanimajo me mnenja drugih, predvsem tistih, ki so takrat, tistega 1999, po njegovem Dhaulagiriju, bili skoraj njegovi "best frendi"; kasneje (mislim, da je bilo 2005 in njegov drugi poskus) ob njegovem reševanju pa so imeli besede samo v stilu "kaj si domišlja? kdo bo to plačal?". Njihov spomin je dokaj kratek, njihova etika pa raztegljiva kot "čigumi". K vragu z njimi! Včeraj sem spet gledala oddajo Gore in ljudje in intervju leta 2000 o Dhaulagiriju. Najbolj sem si zapomnila njegove besede, ko se je začel sam vzpenjat : Ko si enkrat tu, pred dejstvom, da "moraš" gor, enostavno veš, da je to vozovnica v eno smer. Karkoli že razmišljaš, tudi o tem, da bi se najraje obrnil, veš, da imaš samo eno možnost : oditi dalje. In to je to! Ne samo, da imaš jajca, da živiš svoje sanje, da jih upaš živeti, ampak imaš tudi odgovornost sam do sebe in tega, kakšen človek si. Tako sama vidim to. Še enkrat : hvala Tomaž, da smo s teboj bili veliki in bomo ostali s teboj veliki, dokler bo spomin nate in tvoje vzpone. In ta bo tako dolgo, dokler bodo gore in ljudje, ki bodo odhajali nanje.